Strukture in organi podnebnega upravljanja

Avtor: Niko Korpar, višji svetovalec za trajnost in podnebne spremembe v družbi Deloitte in član delovne skupine Chapter Zero Slovenia

Svetovni gospodarski forum je oblikoval sklop osmih načel, ki usmerjajo vzpostavitev učinkovitega podnebnega upravljanja. Da bi bila ta načela uporabna in oprijemljiva, je vsakemu od njih priložen sklop vprašanj. Ta vprašanja pomagajo organizacijam pri ugotavljanju in odpravljanju morebitnih vrzeli v njihovih obstoječih strategijah upravljanja podnebnih sprememb.

Ker si v Chapter Zero Slovenia prizadevamo, da bi člani organov vodenja in nadzora uresničevali učinkovito podnebno upravljanje, smo pripravili serijo mesečnih člankov, v katerih pojasnjujemo osem načel podnebnega upravljanja, katerih namen je povečati njihovo podnebno ozaveščenost, vključiti podnebne vidike v strukture in procese organov vodenja in nadzora ter izboljšati orientacijo glede tveganj in priložnosti, ki jih podnebne spremembe predstavljajo za poslovanje.

Skrb za podnebje presega odgovornost ene osebe. Za dolgoročno in učinkovito podnebno vodenje morajo gospodarske družbe vzpostaviti večnivojske strukture upravljanja, ki pa morajo biti prilagojene njihovim lastnim potrebam in zmožnostim.

Začnimo z resničnim primerom ene od slovenskih gospodarskih družb.

V tej družbi ima predsednik uprave na dolgem seznamu odgovornosti tudi nalogo, da bdi nad uvajanjem trajnostnostnosti v poslovanje. Predseduje izvršnemu odboru za trajnostnostnost, ki je zadolžen za pripravo trajnostne strategije. Redno se udeležuje sestankov in se aktivno vključuje v debato. Postavlja vprašanja in pozorno posluša, ko govorijo njegovi sodelavci. ESG razume kot enega izmed ključnih dejavnikov za dolgoročni obstoj družbe in na tem področju redno dopolnjuje svoje znanje. Ni presenečenje, da ta družba uspešno, korak za korakom integrira načela trajnostnostnosti v svoje poslovanje, in se obenem mirno pripravlja na trajnostno poročanje skladno z direktivo CSRD.

Zgoraj opisan primer jasno kaže na pomembno vlogo osebnih vrednot in voditeljskih sposobnosti, pa tudi na pomen organizacije in strukture upravljanja trajnostnostnosti. Vodstvo gospodarskih družb se namreč lahko menja, pridejo novi ljudje, z novimi idejami in prioritetami. Vodstveni in nadzorni organi morajo krmariti med množico različnih ciljev, ki so si med seboj pogosto nasprotujoči. Kadar se trajnostna transformacija vodi na ad hoc, ali neformalni ravni, obstaja nevarnost, da bo ob menjavi ključnih kadrov ali kratkoročnih kriznih situacijah hitro opuščena. To pomeni, da je prevelika odvisnost od osebnega zanosa vodstva pri prilagajanju na podnebne spremembe lahko tudi dejavnik tveganja. Zgoraj opisana družba je torej uspešna tudi zato, ker je vzpostavila in formalizirala lasten model podnebnega upravljanja.

Povedano drugače, dolgoročno načrtovanje in izvajanje podnebne strategije (in ostalih trajnostnih projektov) je preveč pomembno, da bi bilo odvisno zgolj od ene osebe. Prav zato je ključno, da vzpostavimo pravilno strukturo (podnebnega) upravljanja, ki seže od vrha do bolj izvršnih struktur. Modeli upravljanja morajo jasno določiti ne le odgovornosti, pač pa tudi procese in kanale obveščanja članov uprave o trajnostnostnosti, načine vključevanja trajnostnostnosti v odločanje, seznanjanje z rezultati analize dvojne pomembnosti in trajnostnih skrbnih pregledov, vključevanja deležnikov in še marsikaj.

Ni enoznačnega odgovora na to, kakšna struktura je najboljša. Gospodarske družbe morajo najti model, ki bo ustrezal njihovim potrebam in zmožnostim, in ga zapisati v interne akte, ki določajo upravljavsko strukturo družbe. Modeli podnebnega upravljanja se v praksi razlikujejo med seboj, pa ne le zgolj zaradi razlik med eno- in dvo-tirnimi sistemi korporativnega upravljanja. Vezani so tudi na velikost in kompleksnost družbe, na število članov uprave, strukturo uprav, sektor, ipd. Različne modele pa povezuje nekaj skupnih točk:

• Razdelitev odgovornosti znotraj uprave: Navadno je eden izmed članov uprave zadolžen za področje podnebnih sprememb, kjer bdi nad strukturo upravljanja, doseganjem ciljev, upravljanjem s tveganji, itd. Odgovornosti člana morajo vključevati redno informiranje glede podnebnih vplivov, tveganj in priložnosti, vključevanje trajnosti v poslovno strategijo družbe ter načine vključevanja ostalih članov uprave. Ključno je, da je odgovorni član uprave opremljen s primernimi znanji, seveda pa je za uspešno izvajanje svojih dodeljenih odgovornosti ključen tudi vidik voditeljskih sposobnosti, ki temeljijo na vrednotah spoštovanja do narave in družbe.
• Ustanovitev izvršnih struktur za trajnostnost: V najširšem smislu gre za skupino zaposlenih, ki skrbi za pripravo in izvedbo podnebne strategije. Običajno vključuje koordinatorja za trajnostnost, ter druge področne strokovnjake, pogosto na vodstvenih pozicijah, s čimer želimo zagotoviti, da so pokriti vsi ključni oddelki znotraj družbe. Telo za trajnostnost skrbi za pripravo in udejanjanje trajnostne strategije, nadzor nad podnebnimi tveganji, poročanje upravi in pripravo poročil. V primeru velikih družb se lahko oblikuje več nivojev izvršnih struktur oz. se le-ti ločijo glede na področja.
• Določitev koordinatorja za trajnostnost: Naj bo znan kot »Chief Sustainability Officer«, ali kaj drugega, vezni člen med upravo in izvršnimi (ter operativnimi) telesi je danes prisoten v skoraj vseh večjih družbah. Pri tem je potrebno poudariti, da nove zahteve glede trajnostnega poročanja, skrbnih pregledov, podnebnih strategij in drugih področij trajnostnostnosti presegajo zmožnosti koordinacije zgolj ene osebe. V teh primerih potrebuje koordinator za trajnostnostnost svojo ekipo in dodatno členjenje odgovornosti.
• Opolnomočenje kontrolnih in nadzornih funkcij: Razširitev vloge in nalog, ki jih opravljajo notranje kontrole in interni revizorji, ter nadzorni sveti, s čimer se zagotovi uspešno upravljanje v stilu modela treh obrambnih linij.

Vse večje gospodarske družbe, ki bodo zavezane k obveznemu trajnostnemu poročanju, bodo že v prvih poglavjih svojih trajnostnih poročil morale razkriti zgoraj navedene vidike (podnebnega) upravljanja: odgovornosti, znanja, informiranje in poročanje o vplivih, tveganjih in priložnostih, prilagajanje strategije in poslovnega modela, sistemi notranjih kontrol in upravljanje s tveganji ter trajnostni skrbni pregled.

Proces priprave in integracije modela upravljanja trajnostnosti zahteva čas in strateški pristop. Skozi dialog z drugimi gospodarskimi družbami iz sektorja, s sodelovanjem s strokovnimi organizacijami in z osebnimi stiki med člani uprav in vodstvenih ter nadzornih organov lahko pospešimo prenos dobrih praks na področju podnebnega upravljanja, ki bo v prihodnosti ključni razlikovalni dejavnik med dobro in odlično vodenimi družbami.